PROJEKT

Projekti stalnih izboljšav so vodeni od zasnove do konca, skozi pet korakov vodenja projekta. Teh pet korakov vodenja projekta so:

 

Projekte Six Sigma vodijo zaposleni, ki so pridobili znanja za Green ali Black Belt. Projekti se izvajajo vedno v timu (3-7 ljudi), kjer sodelujejo poznavalci procesa ali proizvoda, lastniki procesov in ostali specialisti. Projekti stalnih izboljšav so vodeni od zasnove do konca, skozi pet korakov vodenja projekta, imenovanih z začetnicami DMAIC. Prvi korak je definiranje našega problema. Osnovne zahteve za Six Sigma projekt so:

•    Finančni doprinos projekta naj bi znašal vsaj € 50.000.

•    Globlji vzroki problemov niso znani ali so ta čas špekulativni.

•    Rešitev oz. pravilno postopanje za odpravo problema ni naprej poznan, saj to ni projekt implementacije.

•    Izkaže se potreba po uporabi znanj o timskem delu.

Na kratko si poglejmo vseh pet faz projekta DMAIC. V prvem koraku, fazi Define, se določi v katerih mejah se bo reševal problem, analizira potencial in finančni prihranek, plan izvedbe projekta in določi se tim za delo na projektu. Naredi se tudi prvi grobi vpogled v raziskovani proces z identifikacijo vhodov, izhodov in njihovih merljivih karakteristik, katerih vpliv dokažemo ali ovržemo v fazi analiziranja.

Pred to fazo je potrebno izvesti še meritve. Brez dobro načrtovanega in izvedbe tega koraka je kasneje v naslednjem koraku analize skoraj nemogoče ali zelo težko poiskati enačbo soodvisnosti med najpomembnejšimi vhodi in izhodi, kar je glavni cilj Six Sigma projekta. V ta namen moramo najprej identificirati možne vzroke težav in postaviti hipoteze o posameznih in povezanih vplivih. Nato določimo merilna mesta v našem procesu, velikost vzorcev za merjenje in preverimo sposobnost merilnega sistema. Šele nato sledijo meritve in zbiranje podatkov. Zaključek te faze predstavljajo izračunane prve karakteristike (stopnja sigme, cp, cpk,…) ključnih outputov procesa.

Na podlagi zbranih podatkov preverimo s pomočjo statističnih metod hipoteze iz prvega koraka in zmanjšamo število ključnih vplivnih inputov na output. Tu je bistveno, da poiščemo in dokažemo katere vhodne spremenljivke imajo največji vpliv na naš izhod. Potem moramo raziskati še soodvisnost med inputi in outputi, da pridemo do optimalnih nastavitev za željeni output procesa. Tej in predhodni fazi se v večini primerov konvencionalnega reševanja problemov posveti premalo pozornosti in to vodi k ne najoptimalnejšim rešitvam in le te so pogosto rezultat ugibanja in poskušanja. Drugi del te faze se posveti samemu procesu.

Po fazah merjenja in analiziranja, ki zahtevata veliko časa, truda in vztrajnosti, sledi faza izboljšanja. V tej fazi je najpomembnejša kreativnost članov tima in poznavalcev procesa. Uporabljajo se lahko vse bolj ali manj znane kreativnostne tehnike iskanja izboljšav (viharjenje možganov, 6-3-5 metoda, De Bono, morfološka sestavljanka, postavitev na glavo, scamper, itd.). Po analizi in ovrednotenju rešitev se izdela plan implementacije najprimernejše rešitve. Rešitve se v tem koraku še ne vpelje v proces, kljub imenu, ki ga ima ta faza.

Dejanska implementacija sledi v zadnji fazi nadzoruj, kjer se potem nadaljuje meritve, ki smo jih izvajali v fazi meritev. S primerjavo meritev v obeh fazah dokažemo razliko po izvedbi sprememb. Sledi iskanje možnosti prenosa rešitve tudi na ostale procese v podjetju in predaja dokumentacije lastniku procesa. Na koncu se z finančnimi in nefinančnimi vzpodbudami nagradi tim za uspešno izveden projekt v skladu z začetnimi zahtevami ter vložen trud in napor v času trajanja projekta.